Ravne (Streiteben)

Predhodnik dvorca Streiteben je bil stolpasti dvor, ki se omenja že v 14. stoletju, kot njegovi lastniki pa so mdr. izpričani Nikolaj (Pauer), brata Jurij in Erazem Goder in Rudolf ter Kunigudna Hodiška.  Dolgo je veljalo, da je dvorec nastal na temeljih posestva Rožanc in da naj bi ga leta 1551 zgradili Hebenstreiti. Ime Streiteben naj bi izviralo iz skovanke med družinskim imenom Herbenstreit in ledinskim imenom, torej Grad Ravne na ledini Rožanc an der Eben. Urbarji tega ne potrjujejo. Šele leta 1571 je  zvezi s posestjo izpričan Feliks Rainperg, vendar iz zapisa v urbarju ni jasno, ali je bil lastnik dvorca ali zgolj upravitelj.

Med koncem prve tretjine in koncem tretje četrtine 17. stoletja so kot lastniki dvorca izpričani baroni Sichten. V sredini 18. stoletja je bil v lasti baronov Schlangenbergov (poznanih tudi kot rodbina Gačnik), ki so grajski kompleks razširili. Ana Schlagenburg je dvorec skupaj s posestjo leta 1809 prodala grofu Juriju Thurnu iz rodbine Thurn-Valsassina. V zakonu Jurija Thurna so se rodili štirje sinovi, drugorojenec Janez Douglas je postal lastnik gradu na Ravnah na Koroškem in ga temeljito preuredil. Po njem je dvorec in posest podedoval sin Jurij Doughlas ml. Po njegovi smrti, leta 1939 pa je prišel grad v roke njegovega sina Otta, ki je v dvorcu živel s svojo sestro. Rodbina Thurn-Valsassina je imela grad v lasti do konca vojne, vendar se je leta 1941 umaknila in ga prepustila nemški vojski. Po koncu vojne je grad ostal je bil nacionaliziran in postal splošna last.

Poskus idealne rekonstrukcije prve renesančne gradbene faze grajskega tlorisa, ki ga je izdelal Zavod za spomeniško varstvo, prikazuje osrednje grajsko jedro kot pravokotnik z triosno daljšo stranico. Obseg osrednjega jedra je določala domnevno starejša kapela. Na levi strani grajskega vhoda so bile stopnice, ki so se spuščale v podkletni in obokani del gradu. Do vzhodnega dela gradu je verjetno vodil ozek hodnik, s katerega so bili dostopni posamezni prostori. Ti prostori so bili verjetno kriti z ravnim lesenim stropom. Jugozahodni grajski stolp naj bi bil preurejen v grajsko kapelo v času Janeza Friderika Schlangenberga, kapela bi bila posvečena sv. Janezu Nepomuku. Na upodobitvi v Valvasorjevi topografiji je dvorec dvonadstropna stavba s pravokotno zasnovo in  štirimi enakimi stolpiči s čebulasto streho. Vhod v grajsko dvorišče je bil v dveh krakih obdan z gospodarskima poslopjema, za dvorcem se je razprostiral parter s simetrično zasnovanim francoskim vrtom. Po sredini 19. stoletja, ko je bil v lasti Janeza Douglasa Thurn-Valsassine, je bil dvorec korenito prezidan. Prezidave so posegle v dvoriščne trakte ter v prostor na zahodni in vzhodni strani, ki je stal med stolpoma. Občutno se je razširilo in preoblikovalo območje južnega stolpa. Tu so uredili arkadni hodnik, povečali so število osi na severni strani ter dodali balkon. Z novo vežo na zahodni strani in novim stopniščem so uredili dostop do prostorov. Grof Douglas je dal ob gradu urediti park angleškega tipa. Njegov sin Jurij Douglas ml. je kasneje park opremil z nekaterimi eksotičnimi vrstami. Nekdanja zasnova gradu je najobčutneje vidna na severni strani, čeprav je bil tu dodan konzolen balkon in trojno vratno okno z ohranjenim grbov grofov Thurnov. Južna fasada je bila preoblikovana s triločnim stolpasto-stebriščnim arkadnim hodnikom. Jedro kompleksa je zidano iz kamna in podkleteno. Vse fasade imajo v pritličnem delu vodoravne fuge ter obrobljena slepa okna. Zasnova dvorca je izrazito podobna zasnovi dvorca Turnišče na Ptuju, ki je bil nekdaj v lasti rodbine Thurn-Valsassina. Po načrtih zadnjega Plečnikovega asistenta Toneta Bitenca so dvorec po letu 1949 še enkrat obnovili za potrebe Študijske knjižnice Franca Sušnika, izdelali knjižnično opremo in dozidali baldahin na stebrih pred glavnim vhodom. Zadnja obnova je bila zaključena leta 2005 po smernicah Zavoda za spomeniško varstvo.